-Vremščica in cerkvica sv.Urbana

- Vaška skupnost

- Podjetja, društva ...

-GALERIJA

AKTUALNO:

- Marjan Dolgan: Dolnja Košana in okolica

-2.december: nastop mladih glasbenikov in razstava

-Koncert za nežnejši spol

-Pustno rajanje

-Čistilna akcija

-Postojnska godba

-Vabila na prireditve

_________________

Stran financiraVAŠKA SKUPNOST DOLNJA KOŠANA

  • DOBRODOŠLI
  • VAS
  • ŠOLA
  • PETJE
  • ŠPORT
  • SHOD

Pozdravljeni!

Ta spletna stran o Dolnji Košani je namenjena vsem, ki želite izvedeti kaj več o tej vasi.

 

KAM SPADA DOLNJA KOŠANA S SVOJO DOLINO?

Za Dolnjo Košano in ostalo dolino je težko določiti ali spada na Notranjsko ali Primorsko. Vendar pa v večini velja prepričanje, da spada Košana v skrajni del Primorske.

V košanski dolini se prepletata celinsko in mediteransko podnebje. Arhitektura vasi in gradbeni materijal v preteklosti (kamen) nam kažeta pripadnost Primorski. Pa tudi cerkvena uprava, trgovske, prometne in druge poti v preteklosti so ta predel Slovenije povezovale s Trstom. Da se ljudje tukaj čutimo bolj Primorce, pa je utrdila tudi italijanska zasedba Primorske s fašizmom.

Nadalje sploh ne moremo trditi, da je Košana del Brkinov. Že bežen pogled na pokrajino nam lahko razkrije zakaj. Kdor vsaj malo pozna kamnine bo takoj opazil, da so npr. stare hiše na brkinskem Suhorju (www.suhorje.net) ali Bujah (www.buje.net) narejene iz flišnega kamenja. V Košani pa so tla iz drugačnega, svetlejšega, v vodi topljivega apnenca. Zato tu tudi ni veliko površinski voda. Tam se veliko ukvarjajo tudi s sadjarstvom (ugodnejše podnebje), ki ga v Košani (razen za lastne potrebe) ne boste zasledili (v okolju boste to zasledili kot sadovnjake).

Torej je Košana po vsej verjetnosti mejni del Primorske, nikakor ni del Brkinov, je pa skrajni vzhodni del Krasa, saj je na severo-zahodnem delu kar veliko vrtač, uval in podobnih kraških pojavov.

Toda površni geografi v Ljubljani poskušajo ta predel (in pa tudi južnejšo dolino reke Reke, ki jo sami imenujejo "Notranjska reka") priključiti Notranjski (območje Logatca, Vrhnike, Babnega polja, Cerknice).

(povzeto po knjigi M. Dolgan: Dolnja Košana in okolica)

 

Prvotno je bila Dolnja Košana gručasta vas s kraško arhitekturo. Ulice so bile ozke, hiše pa tesno ena ob drugi. Še pred 30. leti so bile hiše tipično kraške. Navadno se bile enonadstropne pred njimi pa so bili látniki, ki so v žgočih poletnih dneh dajali prijetno senčko. Na brjačo oz. dvorišče se je prišlo skozi kaluóno. Na vrhnji kamen te pa so bile vklesane začetnice hišnega lastnika in pa letnica postavitve kaluóne. Teh značilnih hiš ni več veliko. Lastniki so jih podrli (ali pa so se same) nekateri pa so jih prenovili.

Nekdanja glavna ulica in hiša z ohranjeno kaluóno

V središču vasi je bila župnijska cerkev. Takrat je tudi še stalo staro župnišče. To je izgledalo kot majhen dvorec. Po drugi svetovni vojni so pritljične prostore uporabljali gasilci in kmetijska zadruga. Ko so hleve preuredili v sedanje župnišče je staro poslopje začelo izgubljati svojo pomembnost. Leta 2001 so ga podrli. Sedaj lahko vidite le še dva stebrička, ki sta stala pred nekdanjo kaluóno – še vedno stojita na istem mestu. Vidite lahko tudi star vodnjak – štierno – , ki ga je dal postaviti ali obnoviti župnik Matija Torkar, kar nazorno pokažeta vklesani začetnici M.T. in letnica 1888. Še vedno stoji lep vhod na župnijski vrt. Kot kaže je bil (skupaj s kamnito klopjo in mizo) sezidan v 17.stol., ki ga je dal postaviti župnik Janez pl. Rampelij. Če bi želeli izvedeti podrobnosti o starem župnišču in drugih zanimivostih si lahko preberete knjigo Marjana Dolgana – Dolnja Košana in okolica.

Že podrto staro župnišče.

V 15.stol. naj bi bili na gričkih okrog Košane tudi vinogradi, ki jih je v naslednjem stoletju uničila trtna uš oz. plesen. Ljudje so se ukvarjali s poljedelstvom (krompir, koruza, zelje, fižol, korenje, repa, solata, rdeča pesa – veliko so pridelali za krmo prašičem), živinorejo (predvsem ovčjereja). Prehranjevali so se s polento, krompirjem, močnikom, krompirjem u zevnci (krompir z zeljem in zabelo). Redkokdaj se je na jedilniku pojavilo meso. Konec poletja pa tudi domače sadje: čj[e]špe (slive), jabka (jabolka), bolj malo je bilo hrušk. Bolje se je jedlo samo ob večjih praznikih kot so božič, velika noč in seveda shod.
Shod je od nekdaj pomemben del kulture v Dolnji Košani. A več o njem boste izvedeli pod ikono »SHOD«.

V Košani ni kakih večih zanimivosti za tujce, a nekaj pa se že najde.
V času Turških vpadov in osvajanj je bilo v teh krajih veliko taborov. To so bile cerkve z obzidjem. Ko so dobili znamenje, da prihajajo Turki so se ljudje zatekli v te tabore. Znamenja so bila: zvonenje iz sosednjih cerkva, kresi na dobro vidnih mestih … 

Prva šola -enorazrednica- je bila v Košani odprta 1852. leta. Stavba s trenutno hišno št. 74 je bila prvotno kmečka hiša. Stoji pred cerkvijo v takratnjem središču vasi. Da je bila to resnično prva stavba namenjena šolanju v Košani, potrjuje ustno pričevenje A. Pavzin (1888-1974), ki jo je obiskovala. Dokaz pa je tudi videz stavbe ter velikost prostorov. Leta 1882 so odprli dvorazrednico. Toda zaradi velikega števila otrok v šoli (327) so že l. 1889 omenjali, da bo potrebna večja šola. Stavbo so želeli povečati, da bi bila primerna za trirazrednico, a je takratnji župnik prepustil kos cerkvene zemlje za gradnjo nove šole. Ta je bila zgrajena leta 1902 in že naslednje leto je postala trirazrednica.

Prva stavba namenjena šolanju, trenutna hišna št. 74.

Kaj hitro je bila tu prva svetovna vojna in z njo prekinitve v poučevenju, ker so se v poslopje nastanili avstrijski vojaki (soška fronta). Leta 1925 so bili tu prvi italijanski učitelji, ki so najprej uvedli predmet italijanščine. Počasi so predmet uvedli v vse razrede in tako 1931 izrinili slovenščino iz šole. Italijanski učitelji so bili do učencev nasilni, vzvišeni. Vsa slovenska imena in priimke so poitalijanili. Italijani so imeli šolstvo v svojih rokah do kapitulacije, 1943.

Posamezniki po vsej dolini so poskušali obnoviti šolstvo. Za slovensko poučevanje so nadalje skrbeli partizani. Partizanske šole so delovale po širši košanski okolici: Stara in Nova Sušica, Dolnja in Gornja Košana, Kal in Buje. V letih 1944 in 1945 so v Košani potekali tečaji slovenščine (Stanko Cajnkar) in srednje šole (Štefanija Puppis, Marija Ambrožič).

Končno je šola leta 1964 postala osemletna. Za takratnjo šolo so 1981. leta zgradili novo poslopje z vrtcem.

spletni naslov OŠ Košana:

http://www.o-kosana.po.edus.si/

PETJE : TAMBURAŠI : 100-letnica organiziranega petja

Tu je bilo petje od vedno dobrodošlo in lepo gojeno. Že v 17.stoletju so bile v Košani orgle in pa tudi organist. Ko je v vas prišel učitelj Filip Kete, ki mu je bila glasba pri srcu, je ustanovil tudi moški pevski zbor.
Janko Grada, nadučitelj v Košani, je pripomogel, da so 6.novembra 1905 v Košani ustanovili Košansko pevsko društvo. Pevcev je bilo veliko, pa tudi tamburašev se ni manjkalo. Po nekaj letih pa so se pričela nesoglasja. Predvsem zaradi politike. Predsednik Janko Grad je izstopil prav zaradi tega.

Nastopila je vojna. Veliko moških je šlo na fronto. Italijani so prepovedali vsakršno govorjenje ali petje v Slovenščini, razen v cerkvi. Zato je cerkveni pevski zbor pel tudi posvetne pesmi. Fašisti pa so prepovedali nekatere pesmi, kot so: Buči, buči, morje adrijansko, V boj, Triglav, Slovan na dan …Velikokrat so pevce zaprli ali jih preganjali, ker so menili, da s petjem nasprotujejo politiki.

A vedno več je bilo žrtev vojne in tako pevcev ni bilo več veliko. Po vojni se je petje spet močno razmahnilo, saj so lahko ljudje spet peli in govorili v svojem jeziku po mili volji. 1953. leta so iz italijanske vojašnice zgradili Narodni dom, kjer je bila knjižnica in kjer so velikokrat nastopali tamburaši in pevci. Ko je vojaško podjetje v Neverkah prenehalo delovati, je razpadel tudi pevski zbor, saj so si številni pevci poiskali delo drugod v Sloveniji. Leta 1959 je pod vodstvom Franca Biščaka začel delovati oktet, ki je bil zelo dejaven, a je žal raspadel med letoma 1977/1978.

Oktet pod vodstvom Franca Biščaka.

Tamburaški zbor

Novo mladinsko društvo Za hec je že začelo z obnovitvijo igranja na ta glasbila.

Naslednjo sezono je nastal moški zbor, ki ga je vodil Stane Čeh, nato pa ga je prevzel Leopold Biščak. Leta 1980 je nastal tudi dekliški zbor in ko so dekleta odrasla je namesto dekliškega nastal ženski pevski zbor. Leta 1984 so združili moči in v Ajdovščini, na reviji pevskih zborov Primorska poje, zapeli kot mešni pevski zbor Košana.

Cerkveni pevski zbor pa ni nikoli prenehal delovati. Najprej ga je vodil Franc Biščak, pred petnajstimi leti pa je vodstvo prevzela Damjana Morel. Vodi pa tudi otroški pevski zbor, ki je bil ustanovljen okrog leta 1994.
Obstajal je tudi tamburaški ansambel, ki sta ga vodila Jože Pupis in Stojan Škapin, z njimi pa sta peli Vera Kaluža in Marica Škapin.

23.oktobra 2005 smo v Košani obhajali 100 obletnico organiziranega petja v Košani.

 

 

na vrh^

ŠPORTNO DRUŠTVO KOŠANA

Dolnja Košana 60
6256 Košana
tel.:  05 753 20 97
         05 753 20 98

Predsednik: Valter Brezovnik
e-mail: valter.brezovnik@volja.net

         Športno društvo Košana je nastalo 1976 leta, saj je bilo v Košani veliko zainteresiranih ljudi, ki jih je šport privlačil. Prve sekcije so bile kegljanje, odbojka, nogomet ter namizni tenis. Za ustanovitev društva so se odločili, ker je v tistih letih veliko športnikov igralo pri sosednjih klubih. Glavni ustanovitelji so bili: Stanko Slabnik, Avgust Brezovnik, Jože Kapelj, brata Oton in Frane Morelj, Ludvik Kvaternik.

Ustanovni sestanek.

Nogometni klub pa ni imel svojega igrišča, zato je moral vse tekme gostovati na drugih stadionih. Čez nekaj let pa so se odločili. Potrebujemo igrišče. In tako so se začela številna dela, saj je igrišče postavljeno na nekoč zelo valovitem terenu. In ker so tla večinoma kamnite je delo potekalo počasi. A z veliko truda in še več zagnanosti jim je uspelo. Poleg igrišča je tu tudi športna dvorana, ki je bila za takratnje razmere zelo dobro opremljena in velika.

Nekdanje odbojkaško in košarkaško igrišče v ozadju pa staro nogometno "igrišče".

Od vseh sekcij je bil v Košani od vedno najbolj živ nogomet. Pomladi 1976 sta se prvi ekipi (članska;mladinska) urili na prijateljskih nekmah, toda že takoj jeseni se je, sicer z zapleti, začelo za res. V tem času so se izmenjale številne lige npr. medobčinska Postojnsko-Il. Bistriška rekreacijska liga in Kraško-Notranjska liga.

 Kot je že omenjeno se morali nogometaši tekme odigravati na igrišču v Pivki. Po sedmih letih pa so 5.4.1983 končno odigrali otvoritveno tekmo na novem igrišču. Ob tem slavju.

 

V svoji zgodovini je bilo v društvu kar nekaj zelo dobrih igralcel, ki so »jih snubili« nekateri boljši klubi. A večinoma so igralci ostali v domačem društvu.

Prvič v teh par desetltjih od kar društvo deluje pa so v sezoni 2002/03 končali na prvem mestu EPNL in s tem pridobili možnost za napredovanje v 3. SNL Zahod.

 

Jauarja 1996 je balinarska sekcija prerasla v  društvo - Balinarski klub Košana. Dve leti kasneje so zgradili dvostezno balinišče po treh treh letih pa so se odločili, da uredijo še klubski prostor.

Leta 2005 so se s svojimi uspehi in odličnimi tekmami uvrstili v Prvo državno ligo. V letošnjem letu pa je prva članska ekipa zasedla drugo mesto v Drugi državni ligi-zahod.

 

1986- Franc Morelj: srebrno medaljo na republiškem prvenstvu - natančno izbijanje

                               : bronasta medalja na državnem prvenstvu Jugoslavije - natančno izbijanje

1991- Aljoša Morelj: srebrna medalja na državnem prvenstvu dečkov

1994- Aljoša Morelj: državni prvak

        - Aljoša Morelj, Andrej Krebelj: drugo mesto državno prvenstvo

1998- Aljoša Morelj: tretje mesto na državnem prvenstvu mladincev

2001- Franc Morelj: drugo mestona državnem prvenstvu- natančno zbijanje

2002- številni dobri rezultati Tadeja Kaplja, Tevža Kaplja, Sebastjana Purkeljca, Nejca Gorupa in Alena Paviča. Leta 2005 so osvojili: prvo mesto (posamezno, krog, dvojica, natančno zbijanje)

                                     : drugo mesto (dvojice)

                                     : tretje mesto (hitrostno zbijanje)

                                  V dvojicah sta Tevž Kapelj in Alen Pavič dosegla zlato medaljo Tadej         

                                      Gombač ter Sebastjan Purkeljc pa srebrno.

2005 – 2006- ekipa članov: tretje mesto na pokalnem tekmovanju v Sloveniji

2004- Franc Morelj:drugo mesto na državnem prvenstvu

– natančno zbijanje

2006- Tadej Kapelj drugo mesto na državnem prvenstvu

– posamezno

 

 

ŠD Košana je od nekdaj veliko sodelovalo z ostalimi društvi v Košani in z osnovno šolo (telovadnica-dvorana) ter to še vedno počne. Za pomoč so zelo hvaležni košanskim gasilcem, ki (če je potrebno) redno zalivajo nogometno igrišče in seveda tudi kulturnemu društvu, ki jih ob kakih posebnih priložnostih vedno spremlja (na primer proslava ob

30-letnici ŠDK).

Torej, v Košani eden brez drugega ne bi mogli shajti.

 

 

na vrh^

Shod. Drugod v Sloveniji je shod znan pod imeni žegnanje, proščenje, semenj, opasilo, šagra. Praznujemo ga prvo nedeljo po 2. avgustu, ko ima zavetnik košanske cerkve, sv.Štefan I.(papež), god. Pred shodom se uredijo, počistijo hiše ter se začne peka dobrot, ki jih ponudimo gostom (večinoma sorodnikom). Podobno je bilo tudi v starih časil, le da na mizi ni bilo toliko dobrot. Nekako obvezna pa je bila (in je) orehova potica.
Seveda pa košanski shod ni bil poseben zaradi orehove potice! Ne, veliko bolj zanimivo je bilo zvečer, ko so na travniku za domom (gasilski dom) priredili ples, veselico na kateri so igrali najeti godci. Če pa je slučajno padal dež, kar se v žgočem avgustu ni velikokrat zgodilo, se je ples odvijal v dvorani Narodnega doma (gasilski dom). Toda kdaj pa kdaj se jim je zazdel ta prostor premajhen zato so pri kakem kmetu najeli sadovnjak. Pa tudi godba je bila večja. Ogrado sadovnjaka so okrasili z brezovimi vejami. Naredili so pult iz desk in ker je bila travnata površin običajno ravna, so na njej postavili lesen balar. In tudi njegova ograja je obdana z vejami zelenja. Ker pa so bili stroški veliki, so fantje, ki so veselico organizirali, morali pobirati vstopnino za na vrt in plesišče.
Posebej zanimiv je bil shod leta 1956. Organizatorji so takrat najeli zelo znano slovensko narodno-zabavno ansambel bratov Avsenik. Prišlo je seveda veliko ljudi (tudi od dlje), ki so se želeli na svoja ušesa prepričati, kako dober je znani ansambel. Takrat so organizirali tudi srečelov. Vas je bila polna avtomobilov in pod težo številnih plesalcev se je leseni oder udrl. To so seveda hitro popravili in veselica se je nadaljevala. Nato pa se je stvar tako rekoč, prekinila.
Oživil jo je Franc Morel, a bilo je toliko veselja s tem, da so v ponedeljek po shodu naredili še en ples. Ta pa je bil namenjen predvsem domačinom. Zjutraj se je po vasi peljal voz na njem pa domači godci, ki so s seboj pobirali zaspance in na voz »ugrabljali« dekleta. Pri vsaki hiši so skupino tudi pogostili. Voz je bil navaden lojtrnik okrašen z brezovimi vejami. Odpeljali so se na Novo Sušico in nato proti Ribnici, kjer so se najprej okrepčali v gostilni nato pa na bližnjem travniku še zaigrali nogometno tekmo. A na poti do Ribnice je bila tu glavna cesta. Po njen so se vozili turisti, ki so z začudenjem gledali to predstavo, a ko so jim ponudili še pijačo…! Po vsem tem so se vrnili nazaj proti domu, včasih pa so se zapeljali kar do Pivke, a bolj poredko. Ponavadi so se vrnili domov čez Kal. Po prihodu so na sredi vasi zaprli cesto se utrujeni posedli po tleh, in se lotili golaža, ki ga je ta čas pripravil kuhar. Ljudje, ki so skušali priti mimo z avtomobilom, so bili najprej jezni, a ko so v roke dobili golaž se niso več pritoževali. A enkrat se je našel nekdo, ki je poklical policijo. Ta pa se je odločila, da ne bodo ovirali ljudskih šeg, četudi so v nasprotju s prometnimi predpisi.


Najbolj tečni in zabavni fantje pa so ponoči gospodinjam pobrali lončnice ter jih razstavili na vagi sredi vasi. Naslednje jutro so se vsi zabavali ob gledanju žensk, ki so iskale svoje rože.Na žalost pa je po Franetovi smrti prireditev zamrla.
Šele čez devet let so, tokrat dekleta, na novo organizirala veselico ob shodu. Pozanimale so se, kako je to potekalo včasih, in to poskušale preliti v sedanjost. Vstopnine za vrt pa ni bilo potrebno plačevati, saj so stroške pokrile s srečelovom. A nekaj je manjkalo. »Ni bilo« ponedeljka po shodu. Nasledje leto (2004) so dekleta veselico še razširila na sobotni in ne samo nedeljski ples. Prvi, sobotni, ples se je končal ob štirih zjutraj. Naslednji večer pa se je ples zaradi dežja odvijal v gasilskem domu, nekdanjem Narodnem domu. Vendar to še ni bil konec veselice ob shodu! Naslednji dan so se vsi organizatorji in še nekaj vaških otrok odpeljali čez Novo Sušico v Ribnico. Tu smo odigrali nogometno tekmo »na horuk« ter malo zaplesali. Nadalje smo se ustavili pri poletnem gostišču Pristavček ter na Kalu. Tudi tokrat smo bili na lojterniku, okrašenem z brezovimi vejami ter mini godbo, deležni začudenih pogledov mimo idočih turistov. Po vrnitvi v domači kraj smo se okrapčali z golažem. Sledil pa je še tretji ples, ki je bil nemenjen le prirediteljem in vaščanom.
Tako je bil letošniji shod že četrti pod okriljem košanskih deklet. Vsako leto je postajal bol radoživ in zabaven, letos pa se je eden izmed prirediteljev spomnil na še eno zabavno stvar, ki so jo prakticirali na ponedeljek po košanskem shodu. Takrat so z valjem povaljali vsakega od udeležencev ponedeljkovega obhoda z vozom. To se je zgodilo tudi letos. Na koncu smo bili čisto vsi mokri, saj so morali svoje delo podmazati tako, da so nas pred posegom polili s pijači in šele nato zvaljali.

na vrh^